S padalom med stolpnice

Včeraj smo smo delali en projekt, za katero sem se spet prelevil v jadralnega padalca, razgrnil svojo plahto. Če bi to počeli na kakšnem hribu, ne bi bilo nič posebnega, tako pa je kar nekaj mimoidočih pogledalo, ko so na platoju pri Cankarjevemu domu videli poizkuse dviganja kupole jadralnega padala. Ne, ni šlo za noben desant ampak za idejo, ki smo jo hoteli realizirati. Misim, da v glavnem mestu do zdaj tega še ni nihče poizkusil. Je bilo pa zabavno, najprej mi je bilo nerodno, potem me je zagrabilo in na vsah način sem padalo hotel spraviti nad glavo. Izkazalo se je, da gre zaradi vrtinčenja zraka v vse možne smeri za skoraj utopični cilj, no nekajkrat pa smo vseeno izkoristili krajše zaveterje in uspeli. Vmes je šlo padalo velikokrat po svoje, tako, da sta imela asistenta veliko dela z odmotavanjem vrvic in
držanjem kupole.

Kje so slike?

Cel večer sem slikal en event. Nekje proti koncu sem zamenjal kartico. Prva se je pač nafilala. Pridem domov, pretočim drugo - vse ok, vtaknem prvo, ki je bila polna in debelo pogledam, saj so se mi pokazale fotke od eventa pred dvema dnevoma, ki sem ga že zbrisal kartico pa formatiral, nocojšnjih pa nikjer. Ker se mi to še ni zgodilo mi ni nič jasno. Poizkusil sem z image recovery programi (gre za lexar kartico) in ta ni najdu nič konkretnega. A ma kdo kakšno idejo kaj bi še probal? Zjutraj probam še v firmi na MACu, pa da vidim, če bo tam kaj drugače. Res kriza.

Pot v backstage

Kljub temu, da fotografi načeloma pri velikih koncertih nismo zaželjeni v zaodrju in kakšnih bližjih srečanj (razen tistih ko smo pod odrom in nas kdaj pa kdaj pogledajo v objektiv) s tujimi zvezdniki nimamo. Včasih se komu vseeno uspe postaviti v vrsto srečnežev, ki lahko obiščejo sveti "no access" prostor in spoznajo (t.i. meet & greet) gostujočega.

Pri meet & greetih imaš več konceptov, eden je industrijski, kjer muzičar pride pozdravi in gre, res 5 minut, akcija, kakšna skupinska fotka in gremo, drugi pa je vsekakor toplejši, kjer si "zvezda" vzame čas tudi za malo pogovora s prisotnimi, kakšno individualno fotkanje in podpisovanje plošč, kitar, dekoltejev, ramen in še česa. Mark Knopflerja poslušam že dolgo in moram rečt, da je bilo srečanje z njim presenetljivo. Če ga poizkusim postavit v katero izmed zgoraj opisanih kategorij, bi pasal nekje vmes. Njegov spremljevalni bend je igral havajske melodije, super, potem je prišel big Mark in precej rutinsko opravil s srečanjem. Podpisal, se pofotkal in šel. Meni je delovalo hladno, pričakoval sem več, mogoče zato ker sem pač fan. A za nas je bilo to vseeno srečanje s kraljem. Z Davorinom, sva sicer teh srečanj že nekaj videla, ampak tule nama je vseeno zmanjkalo besed in sva zaribala. Na koncertu pa je bilo super :) Kakšne so vaše izkušnje s temi rečmi?

... samo za nas so igrali ...

... pride Mark ...

... band še vedno igra ...

... Mark podpisuje, sledi slikanje in handshake ...

... in potem odigra koncert

A bo spet tako?

Varovanje koncertov je za organizatorje kar velik podvig. Poleg zasebnega varovanja same zvezde in "fluorescentnih" varnostnikov za trganje kart, jim včasih pomaga tudi policija. Takole nekako so zgledale priprave modrih na koncert Cece v 2005. Kmalu se obeta ponovitev koncerta v Ljubljani. Mislite, da bo policija spet tako angažirana?

Foto kletka

Foto kletka - nov izum ali po domače, kako imeti pod kontrolo fotografe na prireditvi. Baje, da se dobijo zelo ugodno :) (hvala Vito, da si naju dokumentiral) :)

Še en prometni znak

Če se na Gregorčičevi 25 iz prve vrste ne sme več slikat, hm, kaj vem, morda pa bojo kmalu uvedli še tale prometni znak :)

Tribute 2 Love

Obstajajo idealni in manj idealni placi za fotkanje koncertov. Tisti, ki so za muzičarje super, saj so blizu publike, imajo dober sound ipd, so za fotografe ponavadi manj idealni, že zaradi omejenosti pri gibanju, slabše luči, "nevarnosti", da te kdo polije s pivom ali rdečim vinom in še kaj bi se našlo. No, po drugi strani pa imamo tudi večje odre, ki po defaultu postrežejo z dobro lučjo, posebnim ograjenim prostorom pred odrom, kjer lahko tiste 2-3 komade brez omejitev delaš in fotkaš. No eden, ki sicer paše v prvo kategorijo, ampak ima vseeno svoj čar je ljubljanski Orto. Tam luči ponavadi ni veliko, vse je v rdečem, plac je tolk majhen, da je ljudi hitro dovolj, ampak kljub temu je tam fotkanje vedno zanimivo, saj nikoli ne veš, kaj boš dobil ven, brez flasha je težka, ali pa vsaj 50mm 1,8 in še kakšen izlet med slikarje akvarela. Če ne drugega, so vsaj muzičarji tam vedno videti srečni. Eden takšnih, ki si ga je bilo vredno ogledati (in fotkati) je novi band s starimi mački Tribute 2 Love. Priporočam. Upam, da bodo kmalu imeli spet kakšen koncert v bližini. In ker je tu Valentinovo je ime še zelo aktualno :)

GPS

Poleti me je pičilo in pred dopustom sem si omislil GPS. Tak za v avto, lep, s karto Evrope gor, predvaja mp3, še SD kartico lahko notri porineš, super za fotografe, dokupil sem še mape za naše kraje in investicija je bila popolna. Po Italiji me je krasno vodil, čeprav marsikdaj mašini pač ne moreš zaupat, ker jo piči po svoje. No, najbolj zabavna dogodivščina pa se je zgodila v Beogradu, kjer sva se s kolegom odločila da pri iskanju hotela na območju Šumadije pač napravici zaupava stoprocentno in ubogava vse kar reče. No, kaj se je zgodilo in kam naju je stvar pripeljala lahko vidite spodaj na fotkah. Hotel sva kasneje z malo sreče sicer našla. Nauk zgodbe, mapa je še vedno zakon, čeprav je tole čist fajn :)

Noge, čevlji, petke - EMA

Zadnjih nekaj dni je bilo pestro, saj smo se cele dneve potikali po prizorišču eme. Preživeli smo, fotk je ogromno. Tule je nekaj pogledov na različna (ženska) obuvala ki so se sprehajala po odru.

Vulkan

Že dolgo me je matralo, da bi šel na kakšen vulkan, tak delujoč, da bi od blizu videl lavo, eksplozije, in vse kar paše zraven. Poleti se je zgodilo. Med potepanjem po južni Italiji in Siciliji je padel še izlet na Stromboli. Gre za delujoč vulkan, sredi morja, točneje 900m nad morjem, kamor spustijo tudi navadne zemljane. Po hudem izbruhu v 2003 je bilo območje do leta 2005 zaprto, zdaj pa naenkrat na vrh, ob krater, spustijo samo 80 ljudi v organiziranih skupinah. Ja plačat si moraš vodiča, dajo ti čelado in masko proti prahu. Najboljši so nočni izleti. Baje, da se je pred tem dalo na vrhu celo kampirati (glede na to, da zadeva bruhne vsakih nekaj minut in da ob tem vse leti naokoli to ni najvarnejše početje). Vzpon v turističnem tempu traja 3 ure in potem še slabo uro opazovanja erupicij na vrhu kraterja. Jasno, to je višek in zadeva je res fenomenalna. (no, popotovanje po vulkanih sem nadaljeval še z obiskom kadeče se Etne in ugasnjenega Vezuva) ampak s Strombolijem se ne more primerjati nič. Nekaj slikic in kratek filmček, da si boste lažje predstavljali, kako to izgleda. Toplo priporočam vsakomur, ki se bo kdaj znašel na dni škornja.

Stromboli

Izbruhi:

In še en filmček: